Fizična osamljenost se mi dandanes ne zdi več tako problematična. Večje težave mi dela psihološka osamljenost. Ko ugotovim, da sem "drugačen" od drugih, se morda tudi fizično odmaknem in tako naredim še večji prepad, da lahko lažje "živim" v svoji iluziji.
Verjamem, da je najboljše, kar lahko kot človek "storim", da "dosežem" notranjo pomiritev in pristen stik s samim seboj. Hkrati tako na lasten način najdem stik z drugimi in zasedem svoje mesto v družbi. Brez naprezanja in brez ogrožanja sebe ali kogarkoli.
Čeprav v teh časih to izgleda kot znanstvena fantastika, je to nujna brez katere se enostavno ne bo dalo več (pre)živeti.
"BoB" ob steno
inspiracije