Približno pred dvema tednoma sta me simpatična gospod in gospa vprašala, zakaj menim, da se še tako dobro zastavljene vizije ne uresničujejo – ljudje naredimo vse prav: zamislimo si lep, nov avtomobil. Njegovo sliko si nalepimo nad pisalno mizo, predstavljamo si, da ga že imamo v garaži, večkrat si ga prikličemo v spomin in včasih se z njim v domišljiji že peljemo na družinski izlet. Nato mine mesec dni, a avtomobila ni od nikoder. Ko ga tudi čez pol leta še vedno nimamo, razglasimo, da metoda manifestiranja želenega s pomočjo vizij za nas preprosto ne deluje ali pa očitno nekaj delamo narobe.
Metoda manifestiranja želenega s pomočjo vizij zame ne deluje ali pa očitno nekaj delam narobe???
Vprašanje je bilo tudi zame velika uganka. Spomnim se, da me je v študijskih letih povsod spremljal droben temno zelen zvezek. Bil je moja osebna zakladnica navdiha. V njem so bile zapisane misli spodbude mojih profesorjev, pohvale in čestitke mojih najdražjih ob dobro opravljenem delu, citati dr. Antona Trstenjaka, dalajlame, Oprah in drugih prodornih mislecev današnje dobe, na prvo stran pa je bil s sponko zataknjen listek: "Sem zdrava. Sem optimistična in polna energije. Imam fanta. Z vsemi se dobro razumem." Nato je sledilo še nekaj ciljev za vsak posamezen, takrat aktualen izpit. Seveda nisem mogla vsak dan prebrati vseh dragocenih naukov v zvezku. Kljub temu ni bilo dneva, da ne bi odprla prve strani in glasno prebrala listka z željami. Vse izpite sem opravila natanko po predvidevanjih ali v mejah razumnega odklona (pri stvarnem pravu sem namesto 8 dobila 7) in tudi drugi cilji so se mi uresničili.
Potem pa sem se zaposlila. Še vedno sem vsako jutro na hitro preletela sveže zapisane cilje, a takoj za tem sem že lovila lasten rep in tekala od ene do druge obveznosti. Dnevi so bežali mimo mene, kot bi bili na vrtiljaku. Le v prvih dneh novega leta sem si navadno vzela čas za malo bilance. Ko sem potegnila črto pod vsako od dvanajstih let službovanja v javni upravi, sem bila lahko seveda zadovoljna in hvaležna: zgodilo se je veliko lepega. Toda zakaj je bil cilj živeti polnost življenja še vedno tako daleč? Zakaj še vedno nisem mogla uživati v svojem delu? Če sem se lahko na lastni koži prepričala, da se zapisani cilji uresničujejo, saj sem jih v študijskih letih z rednim ponavljanjem gladko priklicala v obstoj, zakaj so se v moji poznejši odrasli dobi stvari spremenile?
Prepad med tem, kar sem in mislim, ter tem, kar želim postati
Misel. Zavedanje pomena misli je bilo zame to, kar je vse spremenilo. Poznala sem Descartov izrek: "Mislim, torej sem." Vedela sem, da ljudje ves čas razmišljamo. Toda šele, ko sem med svojim zadanim ciljem in želeno manifestacijo v duhu resnično zagledala orjaško samokolnico z na tone in tone mislimi, vtisi in občutenji, sem v resnici dojela, kakšen prepad je zeval med tem, kar sem, in tem, kar želim postati.
Med študijem so bile stvari bolj preproste: izpit za izpitom do cilja. Če se je pojavila kakšna misel, ki ni bila v skladu z mojo vizijo, sem jo takoj zaznala in popravila. Ko pa ima človek enkrat družino z na tisoče obveznostmi, krog njegovih delovnih nalog pa se po obsegu in zahtevnosti iz dneva v dan širi, se je težko zavedati lastnega obstoja, kaj šele svojih misli ...
Začela sem se torej zavedati, da ne glede na vse hitenje v ozadju vedno premlevam. A moje avtomatsko miselno brenčanje ni bilo povezano z novim rdečim avtomobilom ali hišico sredi gozda, ki bi jo obdajala z vrtnicami porasla bela lesena ograja. Čez dan so se moji notranji nagovori zelo oddaljili od zastavljenih ciljev. V sebi sem ponavljala: "Še vedno nisi naredila tega ali onega ... Kdaj boš že vendar?! Nisi dovolj dobra. Bolj se potrudi. Več daj od sebe. Ostani še dalj časa v službi. Manj spi ..."
Začela sem s predpogojem za dotok vseh vrst obilja!
Vsakdanja realnost mi ne v službi ne doma ni dopuščala oprezanja za škodljivimi mislimi. Zajeziti sem torej morala njihov dotok, če pa so že prišle, sem se odločila prepoznati njihovo puhlost in neutemeljenost. Naučila sem se narediti konec slepemu prevzemanju tujih misli za lastne in prepoznati, kaj je res zame. Z vztrajanjem na zadani poti sledenja tistemu, kar me osrečuje, sem se začela veliko bolje počutiti, s povrnjeno življenjsko radostjo pa sem ustvarila potrebno vzdušje ali vibracijo, o kateri se mistična besedila razpišejo kot o predpogoju za dotok vseh vrst obilja.
Kako sem to naredila? Zajezitev dotoka misli, ki so nam v škodo, je preprosto in zabavno. Podvreči se nečloveškim naporom in od sebe zahtevati nemogoče, ni in nikoli ne bo rešitev na dolgi rok. Slej ko prej se bo nekaj v nas uprlo. Namesto tega sem se lahko prepričala, da se ves moj psiho-fizični ustroj veliko bolje odziva na lepo besedo in razvajanje. Če telesu naklonim dovolj spanja, hranil in kisika, me bo podprlo v dolgih urah sedenja za računalnikom. Ko je moj delovnik nehalo zaznamovati odtegovanje teh najosnovnejših pravic in sem vanj umestila to nujno skrb zase, so tudi moje misli začele postajati vedno bolj vedre. Čedalje manj notranjih pomislekov o svoji neučinkovitosti sem bila deležna – le začeti sem se morala zavedati, da zagotoviti sami sebi nujne potrebe dela vendarle ni sebično in da sodobno mučeništvo s prikrajševanjem same sebe za čas za malico ni nobena vrednota.
Druga stvar, ki sem se je lotila, je bilo ozaveščanje izvora škodljivih misli
Že res, da se je včasih oglasil moj lastni notranji kritik, ki, kot smo videli zgoraj, dobro prehranjen in naspan hitro odneha. Večino časa pa za moje slabo počutje niso bile krive misli, ki bi jih smela šteti za svoje. V začaranem krogu prizadevanja ustreči vsem in vsakomur bodisi znotraj družine ali ustanove, kjer delamo, ljudje velikokrat izgubimo pregled nad tem, kaj je res naše.
So normativi za presojo kakovosti našega dela, ki jim želimo zadostiti v izogib kritiki, res ustrezni? Ali si zaradi s časovno stisko pogojene neudeležbe na družinskem srečanju res zaslužimo oznako neprimernega obnašanja? Je naše telo res pomanjkljivo, čeprav z nedoumljivo dovršenostjo opravlja najbolj neverjetne kemične procese?
Veliko misli, ki so botrovale mojemu slabemu počutju, res ni bilo mojih. Temeljile so na tujih resnicah, ki jim nisem bila več pripravljena verjeti.
Kaj je moje in kaj ne?
Ko pa sem se tako začela spraševati, kaj je moje in kaj ne, sem bila na sledi še enemu pomembnemu spoznanju. Ko odmaknemo, kar ni naše, in pogledamo, kdo v resnici smo, pristanemo v svoji moči.
Pot vanjo ni prav nič težka. Držimo se je, ko si vedno znova odgovarjamo na vprašanje, kaj nam je po godu in kaj ne. V katere barve se bomo odeli, kaj bomo jedli, katero knjigo prebrali, čemu posvečali pozornost – vse to so odločitve, ki jih dajemo na izbiro naši intuiciji. Bolj ko jo upoštevamo, več navdiha si lahko obetamo. Ko pa ji tako končno dodelimo mesto, ki ji pripada, nam prav ona pomaga v ospredje priklicati vse to, kar smo si od nekdaj želeli. Ta notranji glas, ki se skriva v vsakem izmed nas, ima namreč oprt na še nekatere druge notranje razsežnosti naših osebnosti naravnost čarobno (manifestacijsko) moč. Uživajmo v njej!
inspiracije