Lomiš se. Razpadaš.
Tvoje življenje je v razsulu. Tvoje življenje je izzvenelo.
Padaš in padaš in vse, kar ti je bilo v oporo, vse, česar si se oklepala ti polzi iz rok.
Lomiš se. Razpadaš.
Razpadaš in skozi razpoke se izlivajo tvoje sanje, tvoje želje. Izliva se življenje, za katerega si mislila, da ga hočeš.
Padaš in padaš.
Padaš iz iluzije in tvoja realnost je sad tvojega popotovanja.
Koliko delom sebe si se odpovedala, da si lahko živela?
Koliko delov sebe si zatrla, da si bila v iluziji?
Lomiš se. Razpadaš.
Padla si na trdna tla.
Dovoli si razpasti.
Dovoli si zlomiti.
Dovoli, da se čezte razlije strup, ovire, prepričanja.
Dovoli izraziti svoj obup, bolečino, strah, nemoč.
Dovoli, da skozi razpoke in maske, iluzijo, zasiješ ti, ki si v resnici. Ti, ki se skrivaš globoko.
Zapomni si, da rasteš. In na začetku je rast vedno podobna lomljenju, razpadanju. Rast je vedno odlaganje mask in iluzij, v katere smo verjele. Iz katerih smo črpale svoj jaz.
A naš pristni jaz nikoli ni bil samo mama, žena, kariera, dom, družina.
Naš pristni jaz je svobodna, divja, pristna ženska. Kaotična, izzivalna volkulja, ki pokaže svoje zobe, ko je nuja, in ki objame in zavije v svoj kožuh z ljubečim sprejemanjem in sočutjem.
Draga ženska, si na pragu svobode, ljubezni in življenja. Zato odloči se:
Ko bodo padale zadnje maske, ali boš hitela pobirati svoje zlomljene kose, ali boš zasijala v vsej svoji popolni nepopolnosti?
Objem, Barbika
inspiracije