4 koraki za sidranje v telo in vračanje k sebi

Pred kratkim sem na družbenih omrežjih delila in govorila o 4 KORAKIH za sidranje v telo in vračanju k sebi. Šele ko sem jih objavila, pa sem začutila, da morda potrebujejo malo več podlage, malo več zavedanja in prepoznavanja. 

In sicer bom tukaj zdaj podrobneje opisala in orisala, kakšni so koraki. 

Prvi korak je, da poiščeš prostor in čas, ko si lahko sam/a.

Če si v službi, lahko greš na wc, ali pa poiščeš kakšen prostor, kjer si lahko sam/a, ali pa se zapreš v pisarno in si tako vzameš čas zase. Seveda se zavedam, da obstajajo službe, ko si tega ne moreš privoščiti. Takrat pa te povabim, da to storiš takoj, ko lahko. To ne pomeni, da to narediš čez 14 dni, ko se bo nabralo še več stvari, ampak enkrat v tem dnevu ali, če je res nemogoče, naslednji dan. Če si doma, povej svojim družinskim članom, da zdaj pač potrebuješ 5 minut zase, da res potrebuješ mir, in da ko se vrneš, lahko naprej deluješ kot del te skupnosti. Torej, ko najdeš prostor in čas zase, ko se fizično odstraniš iz dosega drugih ljudi in situacij, ki vplivajo nate, lahko odložiš vse te vloge, maske, vse te zgodbe in prepričanja ter pričakovanja drugih. Šele v popolni osami in samoti lahko začutiš svojo energijo, svoje telo. Sebe. Še posebej, če je to nekaj, kar ne prakticiraš redno. Še posebej, če je to zate nekaj čisto novega. To je prvi korak, da se začneš vračati k sebi. 

Drugi korak je, da zapreš oči. 

S tem, ko zapreš oči, odrežeš vdor zunanjega sveta. Torej v prvem koraku, si se fizično umaknil/a iz zunanjega sveta, v drugem koraku pa se umakneš od vsega, kar je zunaj tebe, da se lahko popolnoma posvetiš svojemu notranjemu svetu. Ker skozi svoje oči sprejemamo toliko različnih informacij, da, ko tega sprejemnika nimamo, ko ga ne aktiviramo, lahko resnično poglobimo svoj pogled vase. Če pa čutiš, da je to zate preveč, da se ob misli, da moraš imeti zaprte oči, počutiš neprijetno, pa te samo povabim, da omehčaš svoj pogled, da nežno pripreš oči in se zazreš v neko nevtralno točko pred seboj. 

Tretji korak je, da zavestno zadihaš. 

Svojo levo dlan položi na srce, desno pa na področje nad popkom, kjer se skriva naša osebna moč, ali pod popkom, kjer se nahaja naša spolna čakra oz. maternica pri ženskah. Če se ne želiš dotikati svojega telesa, pa samo drži dlani nekaj centimetrov od svojega telesa na prej omenjenih področjih. 

Ko so roke postavljene te povabim, da 5x globoko zadihaj, tako da z vsakim vdihom skozi nos napolniš trebušno votlino in jo z vsakim izdihom skozi nos izprazniš. Lahko si pomagaš z desno roko, in sicer, da ko vdihneš dovoliš, da tvoj trebuh potisne tvojo roko stran, in ko izdihneš si z desnico pomagaš tako, da nežno pritisneš na svoj trebušček, da se telo popolnoma izprazni. 

Četrti korak te vabi, da se povežeš z bitjem svojega srca. 

Potem ko se povežeš s svojim dihom, si že globoko v telesu, globoko v zavedanju sebe in svoje notranjosti. Zdaj je čas, da se osredotočiš na bitje svojega srca, ki ga lahko čutiš skozi kožo na področju, kjer počiva tvoja levica. Z vsakim utripom, ki ga občutiš bodisi skozi kožo bodisi v svoji notranjosti, se zaveš da si to ti, da je to tvoj začetek in konec. 

V tem občutku lahko ostaneš kolikor dolgo želiš. 

Za zaključek se nasmehneš, se objameš, se zahvališ sebi, si poveš, kako zelo se imaš rad/a, odpreš oči ter se nežno in počasi ali hitro in poskočno vrneš nazaj v svet. 

Zakaj torej govorim o sidranju v telo in vračanju k sebi in zakaj je to pomembno?

Obstajajo ljudje, ki so zasidrani v sebi, v svojem telesu, in prepoznajo kakšne so njihove potrebe, ne samo telesne, ampak tudi čustvene in energijske. In ti ljudje verjetno ne potrebujejo poslušati o tem, kako se vrniti k sebi. Ker tam že so. 

Na drugi strani pa obstajamo ljudje, ki smo malo bolj oddaljeni od sebe, ki smo malo odtujeni od lastnega telesa in se težko vračamo k sebi. In je naše prepoznavanje potreb oteženo, prikrito, zastrto. Težava, ki se v tem primeru rodi, je, da začnemo zanemarjati sebe, svoje potrebe, ne samo da jih zanemarjamo, tudi če bi želeli, jih težko najdemo, težko jih slišimo. Pravzaprav sploh ne vemo, da nam kar koli manjka. A globoko v sebi čutimo, da nekaj ni prav. 

Na tem mestu lahko s teboj delim svojo izkušnjo, ki se je rodila iz globoke odrezanosti od sebe. Že od nekdaj sem se borila s preveč kilogrami, hrana nikoli ni bila moja prijateljica. Teža mi je vedno nihala, vedno sem čutila, da se moram nečemu odpovedati, ko nisem smela jesti določenih stvari. In skozi ta občutek sem nevede bila še v večjem uporu. 

Nekaj let nazaj sem se tako zredila, da sem prišla do te točke, ko sem vedela, da to več ne bo šlo tako naprej. Začela sem se zdravo prehranjevati, telovadit, skrbeti za sebe, za svoje telo. In res sem potem izgubila kilograme, počutila sem se malo bolje, a moj odnos s hrano in do hrane še vedno ni bil pozdravljen. Še vedno se mi je misel, da ne smem jesti sladoleda, skute in nutelle zdela grozna in sem bila tako nesrečna, ker sem si to hrano tako zelo želela jesti, a sem se hkrati zavedala, da mi pač ta hrana škoduje, da se po njej redim, da se po njej počutim slabo, a jaz sem še vedno tako zelo hrepenela po njej. 

A nato se je začelo potovanje vase, v svoje telo. Da sem se končno povezala z inteligenco svojega telesa. Ja, inteligenco telesa, ki skrbi, da telo deluje. Morda se to sliši smešno, ker večinoma govorimo samo o inteligenci uma, a obstaja več inteligenc, in telo ima svojo. Če dvomiš, samo pomisli, ali ti zavestno dihaš, mežikaš? Ali zavestno zaspiš? Ali zavestno rečeš oz. ukažeš svojemu želodcu, da prebavi hrano, ki si jo zaužil? Ne, to telo počne samo od sebe. To telo naredi, ne samo namesto tebe, ampak zate. 

In ko se začnemo vračati v telo, je lahko sprva kar boleče, ker se naenkrat zavedamo bolečin, ki si jih nismo želeli priznati. Spoznala sem, da je moj odnos s hrano oz. moje prenajedanje globoko povezano s tlačenjem čustev. Vedno, ko so se prikradla čustva, ob katerih sem se počutila izjemno neprijetno, sem jedla. Ampak jedla sem tako, da se sploh nisem zavedala, prvič, da sploh jem, drugič, koliko sem že pojedla, in tretjič, da moje telo kriči, da ne zmore več te hrane imeti v sebi, je predelati. Telo je skozi bolečine želodca sporočalo, da ne zmore več predelovati tolikšne količine hrane. Telo je skozi odvečne kilograme sporočalo, da ni nahranjeno oz. je samo obteženo s hranili, ki mu ne koristijo. 

Z zavestnim opazovanjem sebe sem začela opazovati svoje telo in se spraševati, kako se počuti? Ali je resnično lačno moje fizično telo, ali potrebujem kaj drugega. Tako sem začela v trenutkih, ko sem se zavedala, da ne potrebujem hrane zaradi preživetja, ampak zaradi čustvenih travm, ta vzgib, da jem, da potlačim, nadomestila z nečim drugim. In poskrbela sem, da ta druga stvar ni dodatno potlačila mojih čustev, ne, poskrbela sem, da sem si to čustvo, ki sem ga čutila, dovolila občutiti. Povečini so bili to občutki nemoči, nevidnosti, nevrednosti, predvsem pa je bil in še vedno je močan občutek, da sploh nimam smisla, da moj obstoj ni pomemben. Da je vsem vseeno zame. Še posebej pa meni. 

Zato sem si v teh trenutkih dala te korake, da sem se povezala s seboj, s svojim dihom, s svojim srcem. Dala sem si objem, ljubezen, masažo, meditacijo, kopel, hladen tuš, sprehod po gozdu, samoto, tišino. Da sem se vprašala, kaj potrebuje moje telo, kaj potrebujem jaz kot čuteče bitje. 

Ko sem si to začela dajat, se je začel svet okoli mene počasi spreminjat. Danes lahko rečem, da moj odnos s hrano in do hrane še vedno ni popolnoma pozdravljen, ampak je pa neizmerno boljši od tega, kar je bil. Je čisto drugo doživetje. Zdaj jem, ko je moje telo lačno, jem to, kar vem, da mojemu telesu ustreza in se izogibam temu, kar moje telo težje prebavi. Zdaj, ko grem s hčerko na sladoled, ne umiram od želje, da bi pojedla sladoled, ne čutim upora, ker sladoleda ne bi smela jesti, ampak sem pomirjena v stanju in zavedanju, da če želim jesti sladoled, ga jem. Da pa to ni potreba. Da ne bom zdaj umrla in bo konec sveta, ker si ta sladoled odrekam. Zdaj sem svobodna v svoji izbiri in se ne počutim več ujeta v svojih čustvih in vzorcih tlačenja. 

To je samo ena možnost, ena zgodba, ena izkušnja tega, kaj ti lahko ta praksa prinese. Seveda pa bi k vsem korakom lahko dodala še enega, tistega prvega, ki je morda tudi najbolj pomemben. Glasi se  ZAVEDAJ SE.

Kaj to pomeni? To pomeni, da se zaveš, da si preveč utrujen, preveč pod pritiskom, preobrnjen, v stresu. To pomeni, da si tako zelo v zunanjem svetu, da ne zmoreš več nadzorovati sebe, biti sproščen ali v miru. Da si tako vpet v druge, da ne vidiš svojih potreb, svojih želja. Ne vidiš sebe. Zato je prvo najpomembnejše zavedanje, da se zaveš, da nisi v sebi, da ni nisi v redu, da ni poskrbljeno zate. Zavedanje je prvi korak, včasih najtežji, a verjame, da ga vsi slej ko prej srečamo, najdemo in se podamo na pot za njim. 

Zato je to nežno povabilo, ko se boš naslednjič tako počutil/a, da preizkusiš, da izkusiš, da vidiš, kako ta kratek in majhen ritual deluje pri tebi.

Objem, 

Barbika