Zdelo se mu je, da mu življenje doslej še nikoli ni šlo bolje. Izboril si je svoje sanjsko življenje, a vedel je, da to ni to. Ni čutil v sebi svobode, vedel je, da v njem počasi ugaša luč upanja. Zadnji dnevi so bili še posebej težki. Življenje na Zemlji se mu niti slučajno ni zdelo lahko. Toliko izrečenih besed iz okolice, v kateri je stal. Te besede so bile tako glasne in odločilne nanj, da ni slišal svojih osebnih besed. Niti svojega okusa več ni imel do življenja ali hrane. Najraje bi padel na kolena in kdo ve, kdaj bi mu ponovno uspelo vstati.
Svoje solze je skrival pred ljudmi, saj je bil prepričan, da moški ne smejo jokati. A ni si več mogel pomagati. Počutil se je oropanega. Ta noč, ki je bila pred njim, je bila zelo jasna. Zvezde je lahko videl skozi okno, ki je segalo iz jedilnega prostora njegovega stanovanja. Vzel si je čas, da je bil sam s sabo, kar je bilo redko. A tokrat je dvignil roke od borbe za tisto, kar si je želel. Gledal je v zvezdno nebo. Želel si je, da bi lahko poletel kot ptica v to nebo, s občutkom svobode. Pogrešal je svojega najboljšega prijatelja, ki je pred leti nenadno preminil. Vedel je, da je tam nekje v nebu. Čutil je to.
Dovolil si je obrisati solze, ki so se tiste noči iztekle iz njegovih žalostnih oči. Ni bil posebej veren, a to noč je zaprosil Boga, naj mu pomaga. Bila je že ura dve zjutraj. Čas je minil kot bi trenil. Čakalo ga je zgodnje vstajanje v prihajajočem dnevu. Splezal je v svojo posteljo in, premočen od solza, zaspal. Noč ni bila nič posebnega. Zgodaj je bilo treba vstati, še preden je sonce vzšlo zaradi dela, ki ga je opravljal. Bil je preutrujen. Oblekel se je in zapustil svoj dom. Vožnja k službi je bila zelo mirna. Kot da ni bil sam. Pogledal je v vzratno ogledalo in tam je sedel njegov prijatelj, za katerim je tako žaloval. Prijatelj je bil precej mlajši, kot so bile leta, v katerih je preminil in zapustil vse ljudi, ki so ga imeli radi.
Bil je to spomin na trenutek, ko sta nekoč skupaj sedela na zadnjem sedežu avtomobila. Sedela sta vsak pri svojem oknu, se smejala in se igrala, kdo bo prvi opazil drevo. Srce mu je bilo toplo, a bil je kot v transu, da bi sploh vprašal, kako je to mogoče. Fantič, njegov prijatelj, se je le posmehoval skozi okno in navdušeno iskal drevo. V nekem trenutku ga je pogledal skozi vzratno ogledalo in mu s toplim nasmehom rekel: "Še vedno si otrok, spomni se tega."
V naslednjem trenutku se je moški prebudil v postelji, premočen od znoja. Solze kot da še niso ponehale teči iz njegovih oči. Pogledal je na uro in ugotovil, da še ni prespal niti dve uri. Naslednji dnevi več niso bili isti. Želel je obiskati mesta, ki jih je kot otrok oboževal in jih tudi obiskal. Čutil je v sebi ponovno nagon za risanje z ogljem, kar je oboževal kot mlajši. V mlajših letih je hitro pokazal ta talent, a odgovornosti odrasle osebe, katere množica opisuje, da mora vse biti tako, so mu preprečile nadaljevanje.
Ni več želel obupati. Na slikah je risal vesele obraze, vzorce, ki so mu predstavljali svobodo. Čez čas je ustvaril celo zbirko slik. Ob tem je odprl svojo galerijo. Ljudje so kupovali slike. Izpustil je delo, ki ga ni veselilo. Danes čuti svobodo v sebi. In planet Zemlja mu je zdaj pri srcu.
Avtor zgodbe je Anamarija Ina Sky.
