Zdelo se mu je, da mu življenje do sedaj še nikoli ni šlo bolje. Izboril si je na nek način svoje sanjsko življenje. A vedel je, da to ni to. Vedel je, da ne čuti v sebi svobodo. Vedel je tudi, da v njemu počasi ugaša luč upanja. Zadnji dnevi so zanj še posebej bili težki. Življenje na zemlji se mu niti slučajno ni zdelo lahko. Toliko izrečenih besed iz okolice v katerih je stal. Te besede, so bile tako oglasne in odločne nanj, da ni videl in ne slišal svojih osebnih besed. Niti svojega okusa več ni imel do življenja, ne do hrane. Najraje bi padel na kolena in kdo ve kdaj bi mu ponovno uspelo priti nazaj na kolena.
Svoje solze je skrival pred ljudmi, saj je bil prepričan, da moški ne sme jokat. A ni si več mogel pomagati drugače, kot s solzami. Počutil se je oropanega. Ta noč, ki je bila pred njim, nebo je bilo zelo jasno. Zvezde je lahko videl skozi okno, ki je slonelo iz jedilnega prostora v stanovanju, v katerem je bival. Vzel si je čas, da je bil sam s sabo. Redko je to naredil. A tokrat je dvignil vse roke od borbe za tisto kar si želi. Gledal je v zvezdno nebo. Želel si je, da bi le lahko poletel kot ptica v to nebo, s občutkom svobode. Pogrešal je svojega najboljšega prijatelja, ki je pred leti preminul z nenadno smrtjo. Vedel je, da je tam nekje v nebu. Čutil je to.
Dovolil si je brisati solze, ki so se iztekle to noč iz njegovih žalostnih oči. Ni bil nekaj posebej veren, a to noč je zaprosil boga naj mu pomaga. Bila je ura že dve zjutraj. Čas je minil kot bi trenil. Čakalo ga je zgodnje vstajanje, v prihajajočem dnevu. Splezal je v svojo posteljo in prav tako v solzah in žalosti zaspal. Noč ni bila nič posebnega. Zgodaj je bilo potrebno vstati, še preden je sonce vzšlo zaradi dela, ki ga je opravljal. Bil je pre utrujen. Oblekel se je in zapustil svoj dom. Vožnja z avtomobilu k službi, mu je bila zelo mirna. Kot, da v nekem trenutku ni sam. Pogledal je v vzratno ogledalo in tam je sedel njegov prijatelj, za katerim je kruto žaloval. Prijatelj je bil precej mlajši, kot leta v katerih je preminil in zapustil kup ljudi, ki so ga imeli radi.
Bil je to kot spomin, ko sta nekoč skupaj zadaj na zadnjem sedežu avtomobila sedela pripasana, sedela sta vsak pri svojem oknu, se smejala in se igrala kdo bo prvi videl drevo. Srce se mu je ogrelo, a bil je kot v nekakšnem transu, da bi sploh vprašal kako je to mogoče. Ta fantič njegov prijatelj se je le posmehoval skozi okno in navdušeno iskal drevo. V nekem trenutku, ga je ta fant toplo pogledal v vzratno ogledalo in mu s toplim namenom rekel: “Še vedno si otrok, spomni se tega.”
V naslednjem trenutku se je moški zbudil v postelji, premočen od preznojenosti. Solze kot, da še niso ponehale teči iz njegovih oči. Pogledal je na uro in ugotovil, da niti dve uri še ni prespal to noč. Naslednji dnevi več niso bili isti, želel je obiskati mesta, ki jih je kot otrok oboževal in jih tudi je. Čutil je v sebi ponovno nagon risanja z ogljem, to je oboževal kot manjši. V mlajših letih je hitro pokazal ta talent. A odgovornosti, kot odrasli osebi, katera množica opisuje, da to mora tako biti. Je vse skupaj izpustil.
NI več želel tokrat odnehat. Na slikah je veliko risal vesele obraze, vzorce, ki so mu predstavljali svobodo. Čez čas je naredil celo zbirko svojih slik. Ob tem je odprl svojo galerijo svojih slik, ljudje so kupovali slike. Ob tem je lahko izpustil delo, ki ga ni veselilo. Danes čuti svobodo v sebi. In planet zemlja mu je danes pri srcu.
(pripoved je avtorsko zaščitena)
inspiracije