Knjige so bile njena ljubezen. Njene sanje so bile, da bi nekoč napisala tudi svojo knjigo. V tem trenutku so se ji sicer zdele to le sanje. Ni imela nobene smernice, o čem bi pisala ali za koga. Zato se ji je ideja, da bi napisala svojo knjigo, v večini časa zdela nesmiselna. Bila je oseba, ki si nikoli ni upala priznati ljubezni v sebi. Raje jo je zadržala zase, ljudje pa so ji kljub temu pripisali toplo srčnost.
Bil je preprost dan, sedela je v kavarni, v katero je rada zahajala. Brala je besedilo knjige, ki ji je v tem trenutku prinašala svežino v življenje. Srkala je svoj vroč čaj s okusom sadja, ko jo je nenadoma prešinila ena oseba s pozdravom, ki je šla mimo nje.
Bilo ji je neprijetno, saj ni marala neznancev, videla jih je kot škodljivce. Do trenutka, ko je opazila, da to ni ravno njen neznanec. Bil je njen po-nesrečni ljubezenski partner iz preteklosti. Vedela je v svojem notranjem skritem odsevu, da še vedno goji čustva do njega. Postalo ji je vroče v obraz, in zaradi zadrege mu je podala s svojimi zelenimi očmi sijaj nasmeha. Bil je sam za mizo, zdelo se ji je, da nekoga čaka. Nato se je vendarle prisedel k njeni mizi, saj je bilo že dolgo, odkar ga je ponovno srečala. Nasmehnil se ji je in jo z občudovanjem ogovoril v smislu, da vidi, da so knjige še vedno njena ljubezen. Ob tem je ona zaprla svojo knjigo. Nasmehnila se mu je in mu rekla: „Ja, ne morem si pomagati.“
Zdelo se ji je, da je zelo previden s svojimi besedami. Potegnil je svojo denarnico iz žepa, ona pa ga je prestrašeno, v tem trenutku, gledala, kaj želi od nje. Iz skritega žepa v denarnici je potegnil preložen, večkrat zložen beli list in ji ga želel dati v roke. Ni ga vzela, zato ga je postavil na mizo. Vprašala ga je, kaj je to. Povedal ji je, da ve, da njuno ljubezensko zvezo ni končal najlepše, a da jo je vedno spoštoval. Čeprav ji je zaupala svoje skrite sanje in se on nanje ni najbolje odzval, je vedno vedel, da je tega vredna, kar si želi. Solze so ji skoraj stekle, vendar jih je zadrževala v očeh.
Roko je položil na preložen list in ga za nekaj centimetrov potisnil k njej. „To je zgodba, ki si jo ti napisala,“ ji je rekel. Nato ga je pogledala, kot da bi ga želela odpihniti z pogledom. On jo je pa gledal s sočutjem. „Tvoj oče mi jo je dal.“ Imela je očeta, ki je preminil skoraj dve leti nazaj. Težko je prebolela to izgubo, predvsem zaradi krivic, saj njun odnos ni bil vedno najboljši. A vedno je čutila vez ljubezni med njima. Njen nekdanji partner je sedaj sedel pred njo. Dvignil se je brez pozdrava, njegovi občutki so bili sočutni, to se mu je jasno videlo tudi v pogledu. Presedel se je nazaj k svoji mizi. Čez nekaj minut se je pojavila mlada, urejena ženska pri njegovi mizi, ki jo je najverjetneje čakal. Dvignil se je iz kavča, jo objel in poljubil na usta. Delal se je, kot da se prejšnji dogodek ni zgodil.
Dekle je v tem vzela preložen list, ki ji ga je bivši pomolil na mizo pred nekaj minutami. Razgrnila ga je pred njim, mogoče celo zanalašč, da bi vsaj za trenutek opazil, da ona še vedno obstaja tukaj zraven. Kljub temu se njen bivši ni drznil niti za trenutek posvetiti njej. Začela je brati zgodbo, v kateri so ji ponovno zaškripale solze. Spomnila se je te zgodbe, ki jo je napisal njen oče, ko je bila še deklica, takrat še ni znala pisati. Bila je zgodba, katero je (pri)povedovala in se ob tem hvalila očetu, da jo bo enkrat napisala v obliki knjige. Pisalo je v tej zgodbi na tem zloženem listu, povod njene zgodbe. Na drugi strani lista, ko je obrnila list, je pisalo, pisava pa je bila tokrat od njega, njenega bivšega, ki je sedel za njeno sosednjo mizo. Da je sedaj čas, da se preneha skrivati le za branjem knjig, saj so to tvoje sanje, eden izmed smislov za tvoj obstoj. Ne zapravi danes svoje priložnosti. Ni si mogla pomagati, da je pogledala spet k njemu, k sosednji mizi. Videl je, da bere njegove besede. Ob tem se ji je nasmehnil in ji prijazno pokimal. Ona pa je sedaj vedela, kaj je njen naslednji korak, da ga izpelje.
Avtor zgodbe je Anamarija Ina Sky.
