Knjige so bile njena ljubezen. Njene sanje so bile, da bi nekoč napisala tudi svojo knjigo. V tem trenutku so se ji sicer zdele to le sanje. Ni imela v sebi nobene smernice kaj bi pisala, torej o čem bi pisala ali za koga. Zato se ji je zdela ideja, da bi napisala svojo knjigo v večini časa nesmisel. Bila je oseba, ki si nikoli ni upala priznati ljubezni v sebi. Raje jo je zadržala zase, ljudje bi ji pripisali vseeno topla oseba. Bil je re preprost dan, sedela je v kavarni v katero je rada zahajala. Brala besedilo knjige, ki ji je v tem trenutku prinašala svežino v življenje. Srkala je svoj vroč čaj s okusom sadja. Na kar jo prešinila ena oseba s pozdravom, ki je šla mimo nje.
Bilo ji je neprijetno saj ni marala neznancev, videla jih je bolj, kot škodljivce. Do trenutka, ko je opazila, da to ni ravno njen neznanec. Bil je njena po-nesrečna ljubezen v preteklosti. Vedela je v svojem notranjem skritem odsevu, da še vedno goji čustva do njega. Postalo ji je vroče v obraz in zaradi zadrege mu je podala s svojimi zelenimi očmi sijaj nasmeha. Bil je sam za mizo, zdelo se ji je, da nekoga čaka. Nato se je vseeno prisedel k njeni mizi, tako dolgo je od tega, da ga je ponovno srečala. Nasmehnil se ji je in jo z občudovanjem ogovoril v tem smislu, da vidi, da so knjige še vedno njena ljubezen. Ob tem je tudi ona zaprla svojo knjigo. Nasmehnila se mu je in mu rekla: “Ja ne morem si pomagat.”
Zdelo se ji je, kot, da je zelo previden s svojimi besedami. Potegnil je svojo denarnico iz žepa, ona ga je pretreseno, v tem trenutku gledala kaj on želi od nje. Iz skritega žepa v denarnici je potegnil preložen večkrat večji beli list in ji ga želel dati v roke. Ni ga vzela, zato ga je postavil na mizo. Vprašala ga je, kaj je to. Povedal ji je, da ve da ni najlepše končal njuno ljubezensko zvezo. A, da jo je vedno spoštoval. Čeprav mu je zaupala svoje skrite sanje in se on ni najbolje na njih odzval, je vedno vedel, da je tega vredna kaj si želi. Dobila je solzne oči, a zadrževala jih je v očeh.
Roko je položil na ta večkrat preložen list in ga za nekaj centimetrov potisnil k njej. To je zgodba, ki si jo ti napisala. Nato ga je ona pogledala, kot da bi ga želela odpihniti z pogledom. On jo je pa gledal s sočutjem. Tvoj oče mi jo je dal. Imela je očeta preminul skoraj dve leti sedaj. Težko je prebolela to izgubo, v večini zaradi krivic, ker njun odnos ni bil vedno najjboljši. A vedno je čutila vez ljubezni med njima. Njena nekoč ljubezen, ki je sedela sedaj pred njo. Dvignil se je brez pozdrava od mize, njegovi občutki so bili sočutni, to se mu je jasno videlo tudi v pogledu. Presedel se je nazaj k svoji mizi. Čez nekaj minut se je pojavila mlada urejena ženska pri njegovi mizi, ki jo je najverjetneje čakal. Dvignil se je iz kavča, jo objel in poljubil na usta. Delal se je, kot da se prejšnji dogodek ni zgodil.
Dekle je v tem vzela preložen list, ki ji ga je bivši pomolil na mizo pred nekaj minutami. Razgrnila ga je pred njim, mogoče celo zanalašč, da on vsaj za trenutek opazi, da ona še vedno obstaja tukaj zraven. Kljub temu se njen bivši ni drznil niti za trenutek, da bi ji dal nekaj pozornosti. Začela je brati zgodbo, tukaj so se ji ponovno začele oči kopati v solzah. Spomni se te zgodbe, napisal jo je oče ko je še bila deklica, takrat ni znala pisati. Bila je zgodba, katero je (pri-)povedovala in se ob tem hvalila očetu, da jo bo enkrat napisala v obliki knjige. Pisalo je v tej zgodbi na tem zrabljenem listu, povod njene zgodbe. Na drugi strani lista, ko je obrnila list, je pisalo, pisava je bila tokrat od njega bivšega, ki je sedel za njeno sosednjo mizo. Da je sedaj čas, da se preneha skrivati le za branjem knjig, to so tvoje sanje, en izmed smislov za tvoj obstoj. Ne zapravi danes svoje priložnosti. Ni si mogla pomagati, da je pogledala spet k njemu, k sosednji mizi. Videl je, da bere njegove besede. Ob tem se ji je nasmehnil in ji prijazno pokimal. Ona pa je sedaj vedela, kaj je njen naslednji korak narediti.
(pripoved je avtorsko zaščitena)
inspiracije