Ko sem razmišljala, o čem bi pisala v svoji prvi kolumni za portal Svetloba.si, sem izbrala nekaj favoritov, ki zadnje čase intenzivno zaposlujejo moje miselno nebo. Saj veste, to so tiste misli in razglabljanja h katerim se v svojem razmišljanju redno vračamo, jih poskušamo do konca zanalizirat, domislit in najti kako rešitev – ponavadi neuspešno. Razmišljala sem o naslednjih možnostih. Lahko bi pisala o situaciji, v kateri se znajdejo mladi učitelji joge kot sem sama, ko v verjetno najslabšem možnem obdobju v Sloveniji, začenjamo svoj »posel« in se trudimo preživeti z nečim, kar res radi počnemo. Moja druga izbira je bila, hm, tega gotovo ne boste pričakovali, spolnost. Pa sem si rekla, hej, ne moreš že takoj s prvo kolumno ljudem kukati med rjuhe in jih siliti v razmišljanje o tej še vedno tabuizirani temi, ki naj bi bila rezervirana samo za štiri oči. Potem sem razmišljala, da bi napisala kako luštno, z redčo pentljico zavezano kolumno o smislu našega življenja in našem poslanstvu, ki bi bila sicer prijetna za prebrat, ampak bi v bralcu verjetno kmalu izzvenela, preprosto zato, ker je bilo v zadnjem času že toliko povedanega na to temo, da so stavki kot: »Najti moraš svoje resnično poslanstvo in živeti v skladu z njim« postali prazne puhlice, v katere nihče več ne verjame. To so bile teme med katerimi sem izbrala, potem pa se je minuli ponedeljek nekaj zgodilo in takoj sem vedela, to je to, o tem želim pisat.
Situacija je bila sledeča. Dopoldne sem kot vsak ponedeljek v Ljubljani učila jogo. Moja skupinica šteje 3 ljudi, vsi so v poznih tridesetih ali zgodnjih štiridesetih, dobro situirani, z urejenimi družinskimi razmerami, vsak s svojim uspešnim podjetjem ali pa so del zelo uspešnega podjetja in praktično nimajo težav s karšnimkoli pomanjkanjem. Super smo se imeli, po vadbi smo skupaj spili čaj, prav lepo pokramljali, v žep sem spravila svoj zaslužek in vsak je šel svojo pot. Moja naslednja destinacija je bila vas izven Ljubljane, kjer živi moja prijateljica, recimo ji Janja. Parkiram, vstopim v hišo, veseli sva, da se vidiva. Na obisk sem prišla zato, ker je Janja že nekaj časa bolj v slabi koži, preživlja namreč težko ločitev. Hkrati je invalidsko upokojena, kar pomeni da dobi okoli 400 evrov na mesec in ne sme uradno nič delati, sicer ji vzamejo pokojnino. Poleg tega, da finančno pomaga hčerki in plačuje položnice, ima še kup kreditov in na koncu meseca ji ne ostane praktično nič. Vseeno mi je skuhala kosilo. Sedeva, začneva jesti in se pogovarjati. Čez nekaj trenutkov že po njenih licih tečejo solze in kapljajo v juho, govori zmedeno, o tem, da nima niti za bencin, da bi šla v trgovino po hrano, da ji hčerka posoja in da jo mož maltretira, ker se ne more sprijaznit z ločitvijo. Jaz sem v šoku. Ne morem verjeti, kako sem lahko v pičlih dveh urah priča dvema popolnoma različnima realnostima, dopoldne še v varnem zavetju mojih relativno premožnih jogistov, ki mi govorijo o tem, kako bodo praznike preživeli na morju, čez dve uri pa že za mizo z Janjo, ki nima za bencin. Hrana mi gre težko po grlu, ne vem, kaj naj rečem, kako naj jo potolažim. Primem jo za roko in ji rečem, da bo še vse v redu, da bomo že zrihtali. Iz denarnice vzamem večino svojega jutranjega zaslužka in ji ga stisnem v roko. Nekako iz sebe iztisnem tudi nasmeh.
Za konec naj vsem, ki to berete, položim na srce en sam stavek. Ne obrnite se stran, ko zagledate človeka v stiski, finančni ali čustveni. Stiska ljudi je v teh časih res velika in enostavno ne smemo pogledati stran in zamahniti z roko. Saj smo vendar ljudje. Naša dolžnost in odgovornost je, da pomagamo, če lahko. Kakorkoli. Morda samo z nasmehom in toplim pogledom.
Do naslednjič, dragi moji, naj vam sonce sije.
Ana Rozman – Tarandeep Kaur, učiteljica joge in novinarka
inspiracije