Vedno bolj se mi zdi, da je naše telo podobno plovilu, ki ga rojstvo izstreli v naš čas in prostor. Nihče se ni rodil z znanjem, kako ga krmariti, kako ga voditi, še najmanj pa, kako na koncu pristati. Pristajalno stezo vidim kot smrt, in najbrž priprava nanjo ni čisto brezveze.
Predajanje čustvom onemogoča mirno potovanje in občudovanje vsega kar je tu in sedaj, z vsemi čutili, ki so na voljo. Pa vendar, doživljanje vseh čutov omogoča ravno čustvovanje. Kje je meja?
Najbolje je, da na tem mestu sprejmem samo sebe, in mojo pot, ki se zdi osamljena in bogata predvsem s tistimi izkušnjami, ki izhajajo iz bolečine in krivic. In seveda je tu leglo negativnih čustev, ki samo potencirajo tisto, s čimer se borim, da bi dokončno ušla tistemu, kar mi je bilo dano v zibelko. Da sem se rodila staršem, ki me niso želeli, bratom in sestram, ki me niso marali, da sem imela prijatelje, ki so me izdali, partnerje, ki me niso znali videti, kaj šele dopolniti ali napolniti tisto praznino, ki je najbrž itak nihče ne more napolniti.
Rada bi ušela tistemu, kar mi je namenjeno, oziroma, rada bi varno pristala na svoji poti. Rada bi bila pripravljena na smrt.
Vem pa, da moram ukrotiti svoja čustva, zadihati, biti pogumna, da zbežim iz svoje kletke. Mogoče sem ravno na plesišču ali visoko v gorah izven nje. Ampak telo bo nekoč pozabilo plesati, pozabilo hoditi, kako bom takrat ušla svoji zaprtosti. Rada bi iz svojega telesa videla in občutila radost.
Moja strast izhaja iz darov, ki jih imam. Ampak po drugi strani, ali niso strasti le odvračanje pozornosti od bistvenega?
Zaradi pretiranega čustvovanja sem pobegnila v svet narave in otrok. Moj poklic mi je omogočal, da sem se skrila pred grobostjo sveta, še več, zanikala sem obstoj zlobe in naivno verjela, da lahko vplivam na svojo okolico. Mogoče je vse to do držalo, dokler sem bila močna, in dokler sem lahko dajala in so ljudje videli koristi. Nisem vedela, da je v odnosih toliko manipulacije, da se toliko prijateljstev začenja in konča ravno zaradi koristoljubnosti.
Zdaj, ko imam končno čas za razmišljanje in uživanje v življenju, pa vedno bolj opažam v ljudeh zlobo. Vidim jo, celo tam, kjer so mi osebe najbližje, ali po sorodsveni ali prijateljski plati. Moja čustvenost jim daje moč, prizadevajo me, ker vidijo, da me lahko. Moja želja po pozornosti, oziroma imeti včasih nekoga ob sebi, rodi ravno nasprotni učinek, ljudje me kaznujejo s tem, da me odklanjajo. Najprej me navežejo nase, potem dobim pa blokado.
Po drugi strani pa vem, da sem sama do sebe neprijazna, da točno sama izbiram točno take ljudi, dajem točno take signale, in ravnam točno vedno natanko po istem naučenem pozdavestnem napačnem vzorcu.
Ko bi se le rodila pri indijancih...si včasih želim, ko romatično pomislim, kakšen odnos so imeli do smrti kot take...
inspiracije