Življenje je polno pasti, ovinkov, preizkušenj in še marsikaj se najde...Ampak, ko izgubiš, si izgubljen....šele takrat se zaveš, da se ti življenje hitro obrne na glavo v vsakem trenutku. In ker veš, da ti takrat lahko vsi obrnejo hrbet. Prijatelji, ki so prej bili prijatelji to več niso... In nič ni več tako, kot je bilo. Cela drama se nam odvija pred očmi, a premalo je ljudi, ki bi nam bili pripravljeni pomagati...
Takrat se vse začne...Koplješ po sebi v svojih mislih, začneš premišljevati 1001 verzijo filma in na koncu si za piko i na hrbet nalepimo krivdo ali pa razmišljamo samo še to, kako bi prenehali živeti in izginili z obličja te naše drage Zemlje. Sama sem prehodila to pot, ko sem izgubila vse kar sem imela rada, to so bili meni najbližji in najdražji člani družine...Sestra, brat, mami, vse moje drage mačke in mačkoni...da se še ni končalo kasneje dedki in babice....na koncu sem izgubila vero. Vero v sebe in vero v življenje... Pri mojih 23. letih se mi je sesul svet...Nič ni bilo več tako, kot je bilo. In ostala sem popolnoma sama. Z polno bremeni moje družine, ki jih verjemite ali ne, ni bilo tako malo...Spopadala sem se z vprašanji kje bom živela, kako bom živela, kaj bom jedla, ali bom sploh lahko s plačo, ki je bila minimalna sploh še preživela, pa še najemnima...Sami črni scenariji...Nisem se videla ven. Ljudje, ki so mi prišli na mojo pot in so mi bili sicer v oporo, so le kazali pravo sliko sebe in počasi sem jih imela dovolj (nisem želela take opore). Vse kar sem želela je bil umik nekam, kjer mi nihče ne bi govoril kaj in kako bi bilo najboljše zame in potrebovala sem samo objem in spokojno tišino....A v vsej tej zgodbi nisem bila sama...Imela sem krasnega prijatelja (takrat sva bila prijatelja 8 let), danes je to moj mož...Tja je prišel z namenom, bil je ob meni, dal mi je ramo in objem! Prav vse kar sem potrebovala! Ker v tem Vesolju ni NA-KLJUČ-JI. In res jih ni...bilo je vse kot naročeno. Danes z zavedanjem vem, da je zato poskrbela moja nebeška mama...Nisem ostala sama...Kakorkoli mi je bilo hudo...A brazgotina, ki je ostala po njeni smrti mi je ustavila življenje za 10 let...Vse kar sem bila prej sem zakopala tako globoko, da to nisem bila več jaz.
Izgubila sem se, lahko bi rekli "poniknila". Vse bolj sem se spopadala s čustvi jeze, zamere, izgubo sebe, depresija, zagrenjenost, vse kar bi še lahko naštela...Nehala sem verjeti v čudeže...Nehala sem zaupati ljudem okoli sebe, saj me nihče ni slišal...Nihče me ni znal razumeti, kot le moja mama...Nihče se ni znal tako pogovarjati z menoj kot moja mama. Nihče mi ni pokazal poti ven...In enkrat sem imela povsem dovolj. Bila je jesen 2007...Ko sem rekla DOVOLJ! Sama sebi, celo tako na glas, da je bilo preglasno :). Klic duše v meni je bil močan, ali kaj spremeniti ali pa preprosto obupati. Napočil je trenutek sprememb. Korak za korakom. Hvaležna sem svojemu psu, ki je odigral vlogo terapevta. Resnično. Pes je bil moj terapevt. Naya me je spravila nazaj med ljudi. Ponovno sem začela verjeti v svetlobo, v boljše čase, v boljše trenutke, začela delati na sebi in graditi sebe. Korak za korakom in počasi je šlo. Dan za dnem sem spoznavala nove ljudi in vračalo mi je moč. Voljo, ki sem jo imela prej. In vse bolj sem postajala podobna sebi...Celo začela sem hoditi v hribe, ki jih prej nikoli nisem marala, a danes jih obožujem. Saj na tistem vrhu je razgled najlepši in ker veš, da se je splačalo iti po tak razgled in občutiti svoj mir v srcu.
In ko pogledam svoje življenje nazaj se danes nasmejim. Saj ima vse svoj smisel. Danes se več ne obremenjujem kakšen bo moj jutri? Danes je moj dan in danes lahko naredim največ. In če mi ne bo uspelo vsega narediti, kar sem si zadala se ne obremenjujem več. Kajti bilo je z namenom. In očitno sem to potrebovala. Z nekim višjim namenom. Ne skrbi me več tako, kot včasih in ne belim si več glave z nepotrebnimi malenkostmi. Kajti jutri je nov dan in lahko izberem/naredim drugače. Morda celo boljše, kot sem si zamislila. Od nekdaj obožujem citat: "Go with your flow." ali v prevodu "Pluj s tokom". Resnično sem se začela zavedati vsega kar sem...Moja moč je znotraj mene, zato ne dovolim več, da mi jo še kdo vzame. In kar je še boljše pričela sem verjeti v čudeže. In ta čudež sem jaz. Jaz imam svojo čarobno palčko in lahko si pričaram karkoli...In naj se še kdo posmehuje temu, se mu nasmejem nazaj in sem hvaležna tej osebi. Ta oseba me še kako spomni, da se v življenju da izbrati drugače, drugačno pot kot, jo hodi sam.
Ampak, ko se soočiš z izgubo sebe in ko se znajdeš v svoji prometni nesreči izven svojega telesa. Takrat se zaveš, da iz svojega življenja lahko narediš več iz vsakega trenutka. In to vam potrjujem s svojim primerom...
Moje življenje je bilo daleč od pravljice...Danes živim svojo pravljico...Imam varen dom, čudovitega moža in otroka, psa, mačka...In zavedam se, da nisem sama...Imam dobre prijatelje, ki mi stojijo ob strani, ko jih potrebujem. In hvaležna sem vam iz dneva v dan...Tudi svojim "učiteljem" na svoji poti sem hvaležna, ki so zrcalili mene skozi njihova ogledala.
In ko potegnem črto....ne bi spreminjala nobene situacije, ki me je naučila kako ohraniti vero vase in dobiti svojo moč nazaj. Končno verjamem vase in v srcu čutim mir. In to je vse kar potrebujem. Delo na sebi je delo na sebi - za vse življenje...To je notranja moč.
Naj bo današnja objava bloga - inspiracija mnogim, ki mislijo, da so na robu obupa. A jim življenje kaže, naj se obrnejo drugam in poiščejo svoj čudež življenja. Danes želim, da znova začnete verjeti v vašo pravljico in jo tudi živite. Če nihče drug ne verjame v vas. Jaz verjamem v vas - iskreno! In verjamem, da boste zmogli. In naj se vaša pravljica prične tukaj in sedaj!
Z ljubeznijo,
Aleksandra <3
_________________________________________________________________________________________________________
Si steber moči, ki te opogumlja, da ne odstopi na poti do svoje pravljice. ~ Aleksandra Rehar
inspiracije