Moja življenjska pot se je začela jeseni leta 1981 v Kanalu ob Soči. Že kot majhno deklico me je privlačilo vse, kar je bilo očem in očitnemu nevidno. Sama sem verjela v nekaj več, v to, da nismo sami, verjela sem, da je mogoče ponovno srečati duše pokojnih svojcev. To je prišlo še bolj do izraza po smrti mojega očeta, ki je umrl v starosti 35 let.
Po dveh neuspelih zakonih sem ostala sama s tremi majhnimi otroki. Takrat sem se začela poglabljati vase. Spraševala sem se o namenu svojega življenja; kaj sem, kdo sem, zakaj sem bila deležna določenih dogodkov, spraševala sem se o svojih čustvih, o odzivih na situacije in neuspelih zvezah. Spraševala sem se, kaj pravzaprav hočem od življenja, od same sebe, od partnerja, kaj sploh iščem. Pri tem iskanju me je pot vodila do vpisa na študij astrologije. In prav v tej odločitvi sem našla sebe. Moja vprašanja so počasi prerasla v odgovore.
Bližal se je moj 35. rojstni dan. Vedela sem, da se bo nekaj zgodilo, čutila sem, da se bliža nekaj pomembnega. V tistem letu sem izgubila zelo ljubo osebo. Osebo, s katero sem preživela zadnjih deset let svojega življenja, s katero imam dva krasna otroka, s katero sva se razumela brez besed, skupaj sanjala, zidala gradove v oblakih, načrtovala, jokala … le živeti skupaj nisva znala.
V tistem trenutku se je moj svet zrušil. Ostala sem popolnoma sama. Imela sem na tisoče vprašanj zanj, zase, a odgovorov več nisem zmogla najti. Začela sem se spraševati: kam gremo po smrti, kaj se zgodi z nami. Enostavno nisem zmogla verjeti, da je vsega konec, da nas enostavno več ni. Naletela sem na knjige, ki govorijo o potovanju in usodi duš. Tudi oddajo o reinkarnaciji sem zasledila ravno ob pravem času in si tako izbrala regresoterapevtko ter se dogovorila za srečanje. Čutila sem, da moram na regresijo, da razrešim nekatere dileme, saj z občutki krivde, ki sem jih nosila v sebi, enostavno nisem zmogla več normalno živeti. Čutila sem, da sem samo še lupina človeka, kot da iz dneva v dan lebdim in se vrtim v krogu čustev žalosti, jeze, nemoči in krivde. Morala sem se dvigniti – zaradi otrok in tudi zaradi sebe.
Z regresijo sem podoživela kar nekaj dogodkov iz otroštva, za katere si nisem mislila, da bi lahko vplivali na potek mojega življenja, na moje delovanje, vendar so. Podoživela sem tudi eno izmed prejšnjih življenj in s tem spoznala karmično povezavo z izgubljeno osebo. Dosegla pa sem tudi najpomembnejše: spravila sem se z dušo umrlega, dobila odgovore, se poslovila od njega in ga pospremila v svetlobo. Tako sem končno našla tudi svoj lastni mir.
S študijem astrologije sem prišla do spoznanja, da je naša usoda zapisana v astrološki karti posameznika. Astrologija mi je dala zares veliko. Zdaj razumem. In verjamem, da lahko s svojim znanjem astrologije in regresije, ki se vsekakor prekrivata, pomagam vsakomur, ki se znajde v začaranem krogu življenja in ne zmore videti poti naprej.
inspiracije