Ljube Sestre, ljubi Bratje! Ljube Slovenke, Ljubi Slovenci!
Od Srca pozdravljeni!
Ne zamerite, ker Vam kratim pozornost, a verjemite, drugače ne gre.
Naj se Vam predstavim.
Bil sem najboljši v vrtcu, pa potem med hokejisti in v osnovni šoli, Gimnazijo sem naredil ob teatru, Filofaks sem odslišal, izpite mi je preprečila opraviti Breda P., ker sem bil študent g. Jožeta dr. Toporišiča, zato sem akademski naziv Dramski igralec dobil šele po prihodu iz dežele Škotov, kjer sem se naučil pisati /tega sem se učil že od malega, ko mi je Starata Cankarja bral še prej no sem spregovoril/. Tujina me je naučila vse o lutkah in trikih, ki ti z njimi pridejo prav.
Prvič sem v tujino odšel prepričan, da nikoli več ne pridem nazaj, nazaj sem prišel gotov, da sem se, Aleksander, rodil v pravem kotičku pod Alpami, očakom Triglavom.
In ... se je začelo ... prav s tem, zaradi česar si jemljem Vašo pozornost:
Z mojo prošnjo ... da otroci potrebujejo svojo Ambasado. Prostor popolnoma posvečen Miru, Bogu, Ljubezni in Kreaciji iz Miru, z lastnim Radijem na vrhu Ambasade.
Prosil sem prav kot hlapec Jernej, od Župana malega mesta, do kralja, Očeta naroda, in prav kot Jerneja so me odpravljali. Prijazno so se mi smehljali, za menoj pa so namesto kamenja metali prazne obljube. Tako radi so mi prisluhnili, potem pa so, prav po navadi, nekoliko spustili glavo med ramena in se podali na-prej v kruto realnost. Name in v kar sem jih prepričeval so pozabili že ob naslednjem vdihu.
Vsak normalen bi obupal, a pravijo, da je vsak novorojeni Otrok dokaz, da nekdo nad nami, nad nami še ni obupal. Zato ne nehajo prihajati.
V imenu Njih se obračam na Vas. Čeprav sam - ker ne nehajo kričati. "Čas je," mi kričijo. "Dovolj ste nas mučili. Prisluhnite tudi Vi nam."
Ljubi moji,
kar počnete z otroki je nevzdržno. Ne boste verjeli, a ne vem kateri ste hujši, tisti, ki svojih otrok ne marate, ali tisti, ki jih postavljate na piedestal – nihče med vami jih namreč ne upošteva. Pri takšnih norcih kot ste, ali bolje, se pred otroki delate, da ste, jo najbolje odnesejo zapostavljeni in zanemarjeni s strani staršev/vzgojiteljev.
Niti zdravi med vami otroka ne znajo upoštevati na nivoju, ki si ga zasluži - pa je nad vašim, ne pod njim, v katerem ne znate nehati vztrajati. Nenehno tapkanje po glavah k temu tako fantastično pripomore. Spakovanje »odraslih« ob tem pa v človeku ubije duha, če ga je do 7. leta sploh še kaj ostalo. Sem kar preskočil na 7 leto, ker butalskosti, s katero z otroki komunicirate prvih 7 let, se ne da opisati. Milčinski je stanje le nakazal, dandanašnji se je razcvelo in si novih razsežnosti navzelo. Ste pomislili kdaj, da se z otroki na nivoju, ki ga obvladajo pogovarjajo le pedofilke/pedofili ...
Vse to pa le zato, ker ste VI prepričani, da je otrok bebec. "It takes one, to know one." Mar ne doumete niti med meditacijo ali na seansah, ali ob dolgočasno ponavljajočem se delu, da ste butasti Vi in se Vam morda zato ONI zdijo butasti. Naj vas že doleti ... ker je čas, pravijo otroci.
Po hipijizmu je bilo najlepše obdobje umetnosti, čas otrok Emo. Pravi izraz z jajci o tem kakšne otroke ta sistem /starši, vrtci, vzgojitelji, skrbniki, pazniki, policaji/ pričakuje. Mrtve in neme, da jih lahko postavimo kamor hočemo in potem tam stojijo, dokler jim ne ukažemo premika, ali bolje jih ne prestavimo drugam. Pa je obdobje tako kratko trajalo in sploh ga niste opazili, priznajte. Ja, ker se je zgodilo med otroki. Zadnji val mamic, ki bi rade svoje zarodke oplemenitile, je prinesel Indigo deco, pa se je o njej še manj slišalo kot o Emih.
Otroci potrebujejo varen keativen prostor in zatočišče 24 ur na dan, 7 dni v tednu, 12 mesecev na leto.
V Ambasadi se naučimo kako in zakaj zanositi, nositi, roditi, dojiti, kako biti z otrokom do 7 leta. Mar ni čudno, pri vsem globalnem povezovanju in napredku Slovenci še vedno ne vemo nič novega glede zgoraj naštetega. Še slabše, niti tega ne vemo več, kar so vedele naše staremame. Ker baje so pra-pra babice to počele prav tako. Le z večjim užitkom in bolj vesele.
Današnji vrtci so vojašnice, v najboljših primerih otroški zoo. Vzgojiteljice, privatne še bolj, so čarovnice, a smo srečni, da le niso pedofilke/pedofili ali nasilneži. Ko otrok pove, da kdo od njih je pedofil/pedofilka, mu raje ne verjamemo. Nasilneže včasih dobimo, a šele ko pustijo močno modrico večkrat ali pač, ko poči kost. In tudi takrat raje materi verjamemo, očetu ali pač skrbniku, da je otrok padel. Kakor grozno se sliši, pa to ni največje nasilje, ki ubija brez izjeme med našimi novodošlimi. Najhujše nasilje, ki ga izvajate nad otrokom je psihične narave. Izvajate ga z zmajevskimi očmi, bikovskimi nozdrvmi, vzdihi najgroznejših noči, redko z rokami, morda s tleskom kopita ob tla, tako mogočno, da otroci drevenijo, brez da bi se slišal glas.
Ko pa prikravsajo, izmučeni, ponižani in neuslišani do šestega leta, jih iz vrha nebotičnika spustite k poletu. Šest let mu preprečujete poleteti, potem pa ste prepričani, da bo poletel. Poletijo pa le toliko, da ob treščenju v tla preživijo. Polomljena krila zakopljejo pod seboj in odslej hodijo peš. Pozdravljate jih z objemi; "Saj smo mi tudi zakopali krila, veš ... in ... Tako je pač na zemlji."
Ne, ne živimo že od nekdaj tako. Če bi, bi nas več ne bilo. To pomeni, da smo nekje skrenili. Malo po svoje. Nam je bilo v veselje. Kar naenkrat smo pa že tako daleč, da se iščejo že znanstveni dokazi najskritejših Nasinih laboratorijev, ki bi dokazali, da smo prišli do konca.
Pa se da ta tragično-komičen konec osvetliti iz mirne plati?
Morda za odgovor poprosimo otroka, novodošlega, tistega, ki je po prvem krepčilnem spancu, ravnokar rojen. On zagotovo ve kaj o koncu, ali pač vanj ne verjame in je zato prišel. »Ko si bil v vesolju, predno si se rodil, si videl konec sveta?«
»Svet se ne more končati. Konča pa se lahko skrenjena pot. Naučil Vas bom, kako spet hoditi naravnost, brez stranpoti in poškodb, bolezni ... Zato sem prišel. Ljubiti niste pozabili, ker to se kot Svet, pozabit ne da.«
Da ne boste rekli, da nisem poizkusil, ali pač, da se vam je zdelo ... pa niste bili gotovi.
Čas je, to vemo in se zavedamo vsi.
A brez da stopimo skupaj tudi tokrat ne bo šlo.
Slovenec Kučan in Slovenec Janša rojevata, eden že drugo, drugi prvo vejo. Novodošli ju združujejo, pa tudi to skrivata. Zato pustimo politiko ob strani in prevzemimo akcijo.
Vsi, ki me ta hip brez težav in napora razumete, razumete že zdaj, da boste jutri tam, kjer so sedaj novodošli, pa četudi ste se celo življenje zoperstavljali ideji o ponovnem rojstvu/duhovnem svetu. Ob prehodu se boste tudi Vi svojemu zoperstavljanju smejali in vse bo spet kot mora biti. Dobili boste ponovno priložnost.
Na nas je le še, da jo enkrat, ko na strani odraslih, uresničimo.
Vabljeni, da svojo ponudbo za korak k Ambasadi pustite na mailu: s5rompanomtjadosonca@gmail.com
inspiracije