Čuječnost je ponovna aktivacija zaznave vseh naših čutov, saj jih v današnjem svetu niti ni potrebno več resnično uporabljati. V hrupu velemesta nam ni več potrebno poslušati, če kje slišimo divjo zver. Ni nam več potrebno razvijati vonja ali okusa, da bi ugotovili ali je ta sadež, pobran s tal, za nas primeren, ali da je že malo pokvarjen ali celo strupen.
Moderni človek nezavedno hrepeni po čuječnosti
Moderna civilizacija je povzročila, da nam ni treba toliko čutiti, kot misliti, saj se je količina impulzov, ki zahtevajo pretežno mišljenje, izjemno povečalo. Prav zato nas zgolj hoja skozi nakupovalno središče utrudi precej bolj kot sprehod skozi gozd. Um se mora opredeliti do res velikega števila impulzov kot so reklame, ki nam ponujajo nekaj, pisani plakati, izložbe z znižanimi cenami, novi »še boljši «izdelki, ljudje v gibanju v vseh smereh. Po drugi strani drevesa v gozdu od nas ne »zahtevajo« nobene pozornosti.
Um ima nalogo, da procesira vse dražljaje in se odloča, ali so za nas relevantni ali ne. Ali naj ukrepa, deluje ali naj dražljaj ignorira. A še preden um lahko ignorira dražljaj, ga mora obdelati. Vsak tak proces, pa naj bo še tako hiter, porablja energijo. Poleg tega je svet dandanes naravnan na delovanje in nam je nedelovanje in nehitenje vcepljeno kot manj primerno in predstavljeno celo kot lenoba ali neambicioznost.
Human being ali human doing?
Odločitev je naša. To ni poziv k ustavitvi dela, sploh ne. To je povabilo k pozorni zaznavi, da spet postanemo čutni ljudje in ne naviti navidezni večopravilni strojčki, ki trpimo zdaj in nezavedno žrtvujemo Zdaj, da ne bi trpeli v prihodnosti. Prihodnost? Ja, vsi smo že slišali zanjo, videl je pa še ni nihče. Po drugi strani vsi vidimo zdaj, a kaj, ko večinoma zaradi misli, ki so vsepovsod, nismo zares niti tukaj, kaj šele zdaj.
Vsi vemo, kje na našem pametnem telefonu je gumb za nastavitve/settings. Čuječnost pa je tipka, ki dostopa do nastavitev v našem umu. Ko bomo enkrat tam, bomo našli »močvirje« preteklih odzivov, »balvane« kot primarne gradnike vaše osebnosti, nastale v zgodnjem otroštvu, »obcestne panoje« z vsemi našimi identifikacijami,... . Ko smo enkrat v nastavitvah, seveda lahko premaknemo drsnike na nove nastavitve, a se pri umu zelo rado zgodi, da se »resetira« in uporabi stare nastavitve. Torej, večkrat je treba pogledati v nastavitve ;)
Glavni izziv modernega človeka se nahaja znotraj njega
Um pač tak je, to je naš procesor. Bolj ko ga bomo opazovali, bolj bomo razumeli delovanje našega uma in bolj ga bomo lahko spremenili. Seveda se um ne da »urediti«, tako kot se življenje ne da urediti, lahko pa uredimo naš odnos do sebe, ter do ljudi in situacij, ki nas obkrožajo. Opazujmo naše odzive. Ne borimo se z življenjem.
Glavni izziv modernega človeka, za razliko od pračloveka, se zdaj nahaja znotraj njega, kljub temu da je procesor pri obeh praktično enak.
Če le malo bolje pogledamo, kaj hudiča (spet) manjka točno temu trenutku zdaj, da ti preprečuje biti radosten. Česa (že spet) še nismo naredili in zato odložili občutek Miru v nek prihodnji trenutek, ter (že spet) vključili trpljenje. Pravzaprav imamo že vse, le sebe mirnega in sprejemajočega ne.
Kaj manjka točno temu trenutku zdaj, da ti preprečuje biti radosten/-a? Imaš že vse, le sebe mirnega in sprejemajočega ne.
Nenasilno zaprimo oči, vdih izdih, vdiiih izdiiih, igra se lahko začne...
inspiracije