Ob materinskem dnevu prihajajo čestitke in zahvale mamam z vseh strani. Lepo je prejeti čestitke in zahvale svojih odraščajočih ali že odraslih otrok. Kaj vse se skriva v vlogi vsake mame, ve le ona sama. Koliko je odrekanj, solz in radosti. Koliko ponosa, strahu in bolečine. Koliko oklepanja, spuščanja in brezpogojne ljubezni... Včasih tudi ujetosti, solz, brezizhodnosti in neuslišanih molitev.
V prvi fazi materinstva, ko je otrok še majhen, je veliko odrekanja. Vedno se mi je zdela na mestu primerjava z rastlino, ki mora umreti, da seme lahko vzklije. Čeprav je danes veliko večji poudarek na tem, da si mama vzame čas zase in poskrbi zase, je večinoma še vedno skoraj nujno, da se velikemu delu sebe odpove, da otrok lahko dobi tisto, kar potrebuje za zdrav psihofizični razvoj. Sledi obdobje, ko otrok oblikuje svojo osebnost, mama pa se lahko začne vračati k sebi, kljub temu, da ji je skrb za družino in otroka, še vedno glavna okupacija. Z vstopom v puberteto se zdi, da nas otrok kar čez noč potrebuje bistveno manj, začne nas odrivati na rob svojega sveta in to obdobje je lahko zelo boleče, saj zahteva vse več spuščanja in dopuščanja ter nove oblike povezovanja z odraščajočimi otroki, ki so se nas še včeraj držali kot klop.
Materinstvo je za žensko lahko velik portal rasti, če si le dovoli to rast. Če si dovoli pogledati v vsa ogledala, ki ji jih nastavlja njen otrok. Če si dovoli zazreti se v vse rane, na katere ji pritiska otrok, ne vedoč kako njo boli. Če si dovoli zazreti se vanje in jih začeti zdraviti. Materinstvo je lahko čudovita, a vse prej kot lahka pot ozaveščanja podedovanih vzorcev, nezdravljenih travm in vseh preživetvenih navad, ki so nas izoblikovale. Mene je sin močno in odločno potisnil na pot osebne rasti, ko sem ob njem spoznala, da bi rada znala (odreagirati) bolje, bolj mirno in bolj ljubeče tudi takrat, ko mi pritisne na najbolj boleče trigerje. Z željo, da bi mu bila boljša mama, sem se naučila umiriti dih in stopiti korak nazaj tudi takrat, ko mi naraste pritisk. Naučila sem se pogledati vase: kaj je tisto, kar mene v neki situaciji tako zelo boli, da povzdignem glas? Njegova "neubogljivost"? Moja preutrujenost? To, da je nekdo kritiziral mene? To, da je izrekel nekaj, kar so mi nekoč davno, ne vedoč kako me bo to zaznamovalo in prizadelo, izrekli moji starši?
Ko sem se učila biti mama, sem se hkrati učila biti tudi hči svoje matere. Spoznavati globine najinih ran in jih zdraviti. Česa mi mama ni dala, a je zdaj moja naloga, da si to dam in predam naprej svojim otrokom? Kako naj gradim ljubeč odnos s svojo hčerko, če ga s svojo mamo nikoli nisem imela? Presekati z vzorci, ki nikomur več ne koristijo, osvoboditi ujete travme in bolečine, ki so se dedovale stoletja. Pokazati sočutje in razumevanje tudi do njene zgodbe, do zgodbe njenih in mojih prednic in spustiti svoja hrepenenja po nedosegljivem, so veliki premiki, ki nas osvobajajo, pomirijo in omogočajo zdrave in ljubeče odnose po celi liniji za naprej in za nazaj.
Vse to se da. Naporno je. Boleče tudi. Včasih je treba izjokati solze ne le zase, pač pa tudi za svojo mamo, za vse njene stiske in za njeno mamo. Potrebno je izjokati izgube, osamljenost, ponižanja, zgaranosti, preobremenjenosti, občutke odtujenosti in drugo, da se lahko rodi nekaj čistega in lepega. Da smo danes lahko mame, ki nudimo otrokom varen prostor in jim puščamo svobodo, da razpirajo krila. Da jih lahko podpremo, kjer to potrebujemo in jim pustimo odgovornost, kjer je že čas, da jo prevzamejo.
Meni je na poti materinstva, kot tudi na drugih področjih življenja, močno pomagalo znanje ThetaHealinga (R), energijske tehnike, ki nam omogoča najti prave vzroke za naše težave in jih odpraviti. Tiste, ki izhajajo iz otroštva, kot tudi tiste, ki izhajajo iz podedovanih travm ali kolektivnega nezavednega. Zaradi želje po osebni rasti in zaradi želje, da bi delovala drugače, boljše, sem danes zelo zavestna mama, ki jo otroka vedno znova postavljata pred nove izzive in jo potiskata skozi nove portale rasti. A ker vem, kako vdihniti, stopiti korak nazaj in pogledati na situacijo iz širše in globlje perspektive, me ni več strah, da ne bom zmogla. Močno verjamem, da bomo kljub občasnim oddaljitvam vedno znova našli pot drug do drugega, ohranili ljubeče odnose in si hkrati dopuščali svobodo.
Vse mame, ki ste v stiski zaradi sebe, odnosa s partnerjem ali otrok, toplo vabim na pogovor in na individualno seanso, kjer bomo skupaj poiskali podedovane ali v otroštvu pridobljene vzorce in programe, ki vas dušijo in jih odpravili. Kjerkoli na poti materinstva ste pa vam želim, da verjamete vase in v svoje otroke! Vesel praznik.
inspiracije