Kako hitro se navadimo na bolečino?

Odkar pomnim me boli hrbtenica. Pričelo se je že v ranem otroštvu, ko sem imela skoliozo (upognjeno hrbtenico) in so mi ortopedi želeli predpisati steznik in so si potem (na srečo) premislili. Ko sedaj, ko gledam na svet in na to, kar se mi dogaja v življenju na čisto drugačen način kot pred nekaj leti, pomislim na to, je bila verjetno upognjena hrbtenica tudi odraz moje upogljivosti, pridnosti in ubogljivosti . 
Bolečina v hrbtenici, predvsem križu in v ramenskem predelu pa je bila vedno hujša, kar je tudi odraz tega, da smo že kot otroci precej težko fizično delali ( kar je bila super izkušnja in popotnica za življenje) in skoraj 30 let dela v zdravstvu. Poleg tega sem si v življenju vedno rada (empati pač taki smo  ), nalagala na svoja ramena še zgodbe drugih ljudi, ki sploh niso bile moje. Ko sem se zavedala, da mi ni potrebno nositi še nahrbtnikov vseh drugih ljudi okrog mene, ker je že moj dovolj težak, se je bolečina deloma pomirila. Bolečina v križu pa je bila vedno hujša, kajti vloga mame samohranilke z dijakinjo in študentko je prinesla s seboj tudi skrbi, kako preživeti finančno.
In pred dnevi, ko sem se znašla na življenjskem razpotju, ostati v sistemu in se upogniti njegovi volji in vsem nebulozam, ki jih od nas zahteva ali iti po svoji poti življenjskega poslanstva in popolne svobode odločanja o sebi in svojem življenju, je postala ta bolečina malo močnejša. Samo malo močnejša od bolečine prej, vendar dovolj močna, da se nisem mogla več obrniti v postelji in zjutraj vstati iz nje. In ko se je malo pomirila, da sem lahko prišla do zdravnika in računala na nekaj protibolečinskih tablet in kakšen dan bolniškega staleža, dokler se zadeva ne umiri, me je čakalo presenečenje. Zdravnik me je osuplo pogledal, ko sem mu rekla, da me pač malo bolj boli v križu kot običajno in da malo šepam, ampak to itak že vedno tako je in da sem že navajena da bolečina pride in gre. In mi je napisal napotnico za pregled pri ortopedu in mi z nasmeškom na obrazu povedal, da mi bo tam kiropraktik samo odblokiral moj križ, da bo naredilo samo klik , klik in bo zadeva rešena. In ker je bila napotnica za ortopeda pod nujno, sem se že včeraj znašla pri ortopedu kiropraktiku in čakala, da mi naredi samo klik ,klik in bo zadeva rešena in bom lahko živela po starem naprej ❤. 
Toda čakalo me je še eno presenečenje. Ortoped mi je rekel naj si sezujem čevlje in slečem hlače in ob enem vprašal, kako dolgo že traja vse skupaj. In mu razložim enako, da bolečina že odkar pomnim pride in gre, da pa je zdaj že dosti boljše kot pred dvema dnevoma in v svojih mislih pričakujem tisti čudežni klik, klik in bo vse po starem. Toda ortopedu se ta klik, klik ni zdela pametna zadeva. Osuplo me je pogledal in rekel, da če je to kar zdaj vidi dosti boljše kot pred dvema dnevoma, potem boljše da ne ve, kaj je bilo takrat. Pogledal me je z vsem razumevanjem moje bolečine In resnosti zadeve in preden sem sploh utegnila pomisliti drugače, sem imela v rokah kup napotnic in škatlo z odtisom mojih podplatov za ortopedski vložek. V naslednjem trenutku sem že ležala na postelji in sem samo slišala njegov joj, joj, to pa ni samo tako. Dobila sem dve injekciji in cel kup terminov za terapije in injekcije do začetka marca. In glej ga zlomka, vrata za RTG so bila par korakov proč in preden mi je sestra odčitala kartico so me že poklicali na slikanje. Ko sem stopila v kabino me je pričakala prijazna punca s toplim pogledom in me vprašala :” Frau Korotaj, sprechen sie Slowenisch?” In jaz presenečeno: “Ja.?” In pravi :”No, potem pa se lahko pogovarjava slovensko :).” 
Ko sem se zvečer po zame napornem dnevu ( nerada namreč hodim k zdravniku) ulegla v posteljo, nisem več čutila bolečine. Ampak niti malo več ne. Niti pikice več ne. Preprosto je ni bilo več. In me je prešinilo spoznanje, kako hitro se lahko navadimo bolečine in z njo živimo leta in leta, jo sprejmemo za svojo normalnost in da tako pač je. Da pride in gre, da bi lahko bilo še huje in da je tako kot je še tako v redu in drugim gre še dosti slabše. Kako hitro se sprijaznimo z nekaterimi situacijami, odnosi, službami, pričakovanji in zapovedmi drugih in sploh ne pomislimo ne, da lahko vse to pozdravimo, omilimo, odvržemo, spremenimo.
In ko se odločimo, da to storimo ali pa nas v to prisili življenje samo, najdemo nekoga, ki mu je resnično mar za našo bolečino in nam pokaže pot iz nje, najdemo vrata za tisto kar potrebujemo nekaj korakov proč in nagovori nas nekdo, ki razume naš jezik. 
( Zgodba je napisana z namenom, da razmislimo o tem, kako zlahka se navadimo na nekaj, kar je postalo naše življenje do te točke, da se tega niti ne zavedamo več ne in to pač sprejmemo kot nekaj normalnega. Pa naj bo to bolečina v križu, služba za katero čutimo, da ni več to kar bi naj bila, odnosi, ki nas ne osrečujejo več, sistem, ki nam govori kaj smemo in česa ne, prepovedi, zapovedi, uredbe, sprostitve, nekaj kar je prostovoljno, vendar pričakujemo od vas, da to storite in kazni, če ne upognemo svoje hrbtenice. In da ni dovolj, da nekdo namesto nas naredi klik, klik in bo vse ok in po starem ❤).