Sedim na obrežju reke Drave in se čudim miru, ki vlada sredi poletnih počitnic. In kmalu ugotovim kaj me moti… Nikjer ni otrok, no v bistvu jih je le peščica in še ti izgledajo, kot da so jih babice prisilile, da se igrajo v peskovniku. Ko sem bila majhna nas je tukaj mrgolelo, bil je živ-žav. Največje veselje nam je bilo skakati okoli, si nagajati, plesti kitke in sanjariti o naših princih. In nenadoma pomislim, da sem tudi jaz trenutno nedružabna, saj sem prej visela na telefonu, medtem ko sem čakala prijateljico. Prešine me, da v času naših babic niso poznali mobilnih telefonov, vendar so se uspeli vedno vse dogovoriti, življenje je potekalo natanko tako kot danes, vsak se je dobil s komerkoli se je želel, le točen je moral biti, kar je dandanes redkost. V sodobnem času imamo ogromno možnosti komunikacije, od telefonov, emailov, skypa in družabnih omrežji. Pa smo zato kaj bolj povezani? Ali pa je to le kamuflaža?
Kako čudno mora biti potem moji babici, ko me gleda za računalnikom in si misli, da sem asocialna, čeprav preko Facebook-a klepetam s svojo prijateljico?
In če pogledamo na drugo stran sveta v Avstralijo k staroselskim ljudstvom? Kaj bi si oni mislili o mojem buljenju v računalniški ali mobilni ekran?
V peščici plemen, ki še obstajajo, ne obstaja ustno dogovarjanje, kaj šele mobilna telefonija. Aborigini so telepatsko ljudstvo, ki verjame, da so bile besede ustvarjene za petje in praznovanje. Glas ni za govorjenje, sporazumevanje. Sporazumeva se s srcem ali glavo.
Ne znam si niti predstavljati, kaj je bolj nepredstavljivo: ali za sodobnega človeka verjeti, da obstaja telepatija ali za Aborigina pojem mobilne telefonije?
Vem pa, da je za vsakega sodobnega človeka telepatija in zmožnost telepatije zelo mikavna tema. Vendar ali bi bil sodoben človek zmožen telepatije? Seveda, najprej mora vsak posameznik verjeti vanjo, vendar vzemimo to za samoumevno.
Telepatija pomeni prost pretok misli in popolno odprtost uma. Aborigini jo lahko uporabljajo, ker nikoli ne govorijo laži, le resnico. So popolnoma transparentni, ne ponarejajo resnice, niti ne uporabljajo kakršnegakoli nasilja zoper drugo osebo. Živijo v harmoniji z naravo, svoj um so pripravljeni popolnoma odpreti drugim ljudem, saj nimajo ničesar skrivati, niti se sramovati. Bi sodoben človek zmogel to? Se popolnoma odpreti in pomagati sočloveku? Res je, da je takšna oblika komuniciranja velika prednost, saj izgine problem različnih pisav in jezikov, vendar bi sodoben človek pristal na to?
Mislim, da ima vsak človek drugačen odgovor na to vprašanje, odvisno od tega na kakšni stopnji zavedanja se nahaja. Da si lahko popolnoma umsko odprt moraš sprejemati samega sebe natanko takšnega kot si, se ceniti in imeti rad. To pa še ni vse, sprejeti moraš odgovornost zase, za svoje delovanje in misli. Moraš si naučiti odpustiti, sprejeti svojo preteklost in jo vzeti za prijateljico, ki te je toliko naučila. Predvsem pa moraš biti odkrit do sebe, se pomiriti z vsem in spustiti strah.
Biti pripravljen, da te ljudje vidijo takšnega kot si, brez laži, popolnoma golega.
Ali bi se tebi takšna umska odprtost zdela prevelika cena?
Z ljubeznijo v razmislek,
Nastja
inspiracije